KAJ

Vre tičeki spiju
a šume mučiju,
naj moja popevka zvoni
po dolu i gaju,
po dragomu kraju,
od kojeg mi lepšega ni.
Tu brat mi je vsaki,
tu doma sem taki,
pogodit bi mogel i speć,
poznati su puti,
tu vsigde je čuti,
ljubljenu domaću mi reč.
I srce mi greje
i z menom se smeje
i v žalosti plače takaj.
em nikaj ni slajše,
ne čuje se rajše
neg dobri i dragi naš kaj!
 

FALA

Za vsaku dobru reč,
kaj reći si mi znala,
za vsaki pogled tvoj,
za vsaki smeh tvoj, fala!
Tak malo dobroga
v živlenju tu se najde,
i če je sunce čas,
za oblak taki zajde.
A ti si v srce mi
tak puno sunca dala.
Kaj morem ti neg reć:
od vsega srca fala!



JESEN

Sence se zbiraju,
oči zapiraju,
nekaj žalostno se sluti,
kaj nam to skrivaju,
s črnim prekrivaju,
kaj nam tajiju ti kuti?
Je li kaj minulo,
stiha poginulo,
morti nam drago i sveto?
Il za planinami
i za daljinami
cvetno povehnulo leto?
Vse su preplavile
sence i zavile
v kmicu. I v našem je oku
nebo se zmutilo,
listje požutilo,
jesen gledi pri obloku.

GORICE V SUNCU

Vse sunca je zlatoga puno:
i gusti v goricah vsi grozdi
i puti po klanjcih glibokih
i dalki i rudasti gozdi.
I krovi od kletih črleni
i svetle na bregih kapele
i travniki plavi po nebu
i oblakov ovčice bele.
I vse je veselja tak puno,
i vse kak da srećno se smeje,
da sunčece, božja ta roža,
zlati ih i draga i greje.
I kak da ga tiho pozdravlja
i gora i gozd i gorice.
a kaj samo v mojem je srcu
vse žalosti puno i kmice?!